NOVOLETNO SREČANJE ORTODONTOV S PROF. DR. FRANKOM WEILANDOM

Avtor prispevka: Helena Komljanec, dr. dent. med., spec. zobne in čeljustne ortopedije

Slovensko ortodontsko društvo je v petek, 18.12. 2015 organiziralo tradicionalno novoletno srečanje v Grand hotelu Union v Ljubljani.

Specialisti ter specializanti zobne in čeljustne ortopedije smo imeli veliko čast prisluhniti cenjenemu prof. dr. Franku Weilandu. Svoje celodnevno predavanje je pomenljivo naslovil Evidence based orthodontics: a contradiction?

Dr. Weiland je bil rojen na Nizozemskem leta 1961. Dodiplomsko se je izobraževal v Amsterdamu, specializacijo iz ortodontije pa je opravil v Nemčiji in Avstriji. V Švici je pridobil naziv dr. dent. med., znanstveni doktorat je naredil v Avstriji. Je prejemnik številnih mednarodnih nagrad, avtor velikega števila znanstvenih člankov ter mnogih poglavij v različnih knjigah. Dr. Weiland je aktivni član Angle Society of Europe. V kraju Deutschlandsberg v Avstriji ima privatno prakso, delno pa je zaposlen kot izredni profesor na oddelku za ortodontijo na dunajski fakulteti.

Že takoj na začetku nas je profesor spomnil, kako daleč v zgodovino segajo korenine ortodontske znanosti. Prva specializacija v medicini je bila oftalmologija, takoj druga za njo pa ortodontija! Zanimivo, kako zelo zgodaj so naši predhodniki ugotovili, da zahteva zobna in čejustna ortopedija poglobljeno, specializirano znanje. Danes pa, ravno nasprotno, nekateri zobozdravniki s podporo komercialnih podjetij in z nekaj drobtinicami znanja iz ortodontije, samozavestno obravnavajo ortodontske nepravilnosti. Osnovni problem ''priučenih specialistov'' je nepoznavanje širokega polja diagnostike. Posledično težko razlikujejo med navidezno ''lažjimi'' ter ''težjimi'' primeri, kar skupaj z nezadovoljivim znanjem privede do problematičnih obravnav. Prof. Weiland je ironično povzel: ''Če je tvoje edino orodje kladivo, vidiš vsak problem kot žebelj.''

Kombinacija intenzivne aktivnosti dr. Weilanda v znanstvenih krogih in hkrati v njegovi privatni kliniki je dala predavanju visoko dodano vrednost.   

Profesor je seminar razdelil v pet sklopov: z dokazi podprta medicina, samozaklepni nosilci, ortodontija v povezavi s parodontologijo, mejni primeri za odločitve ''puliti/ne puliti'' ter estetika skozi čas iz vidika laikov in strokovnjakov.

V prvem sklopu predavanja v Ljubljani smo najbolj občutili vlogo prof. Weilanda kot recenzenta znanstvenih revij in kot bivšega predsednika Evropskega ortodontskega borda. Do znanstvenih člankov, ki jih dobi v oceno, je zelo kritičen. Učil nas je, kako pazljivi moramo biti pri branju komercialnih in celo znanstvenih člankov, pri čemer nam je postregel z bogatim naborom neresničnih citatov in trditev. Samo zelo natančna, vestna in razsodna uporaba novih, z dokazi podprtih ugotovitev, vodi v pravilne odločitve pri zdravljenju posameznika.

Obravnaval je pozno rast pri pacientih s skeletnim odnosom R I, II in III ter rizične faktorje resorpcije kondilov spodnje čeljustnice po ortognatski operaciji. Ortodontsko zdravljenje ne veča možnosti disfunkcij čeljustnega sklepa, temveč lahko celo izboljša že prisotne disfunkcije čeljustnega sklepa.

V drugem sklopu predavanj je dr. Weiland kritično spregovoril o promoviranju samozaklepnih  nosilcev kot novost. Prvi samozaklepni nosilci so bili predstavljeni že leta 1935, vendar pa ideje v tistem času zaradi materialov, ki niso dosegali potrebnih standardov, niso uspeli dokončno razviti. Kritičen je bil do oglaševanja in vitro primerjav glede sile trenja med žico in nosilcem. Za klinično uporabo je pomembna mehanika vezave žice v utor, kar pri samozaklepnih nosilcih pomeni, da bi bilo potrebno predvsem raziskovati igro sil med žico in nosilcem na mestu vstopa žice v utor oz. izstopa žice iz utora. Več raziskav bi bilo potrebno tudi nameniti pojavu nepravilnosti na površini žice zaradi mehanskih poškodb s trdo hrano in ščetkanjem.

Profesor v svoji praksi veliko uporablja samozaklepne nosilce, pri čemer pa ne podlega komercialnim vidikom, temveč znanstvenim.

Poglobljeno je razdelal odgovore na vprašanje, kaj lahko ortodonti naredimo za zmanjšanje možnosti zunanjih apikalnih resorpcij korenin.

V tretjem sklopu predavanj je obravnaval vsebinski in časovni protokol sodelovanja specialistov parodontologije in ortodontije, posebnosti zdravljenja ter vzdrževanja rezultatov pri pacientih s prizadetimi obzobnimi tkivi. 

Predzadnji sklop je posvetil večni temi: mejni primeri za odločitve ''puliti/ne puliti''. Po njegovem mnenju so na zahodu nepotrebno diskriminirali serijske ekstrakcije, za katere je tudi natančno opisal protokol. Dr. Weiland je poglobljeno obravnaval nevarnost recesij obzobnega tkiva protrudiranih zob in povedal, da se v 20–25% svojih primerov odloči za puljenje zob. Ortodontom, ki puljenja zob za vsako ceno zavračajo, svetuje, naj pacientom s tesnim stanjem ali s protruzijo zob ortodontsko zdravljenje etično odklonijo.

Na koncu se je posvetil estetiki skozi čas iz vidika strokovnjakov in laikov. Prikazal je Anglove fotografije iz knjige, izdane leta 1900. V svoji knjigi prof. Angle nasmeha ni omenil niti enkrat niti ni objavil nobene fotografije z nasmehom. Šele leta 1970 je o estetiki nasmeha prvič pisal dr. Hulsey.

Po predavanju smo imeli člani Slovenskega ortodontskega društva pestro in konstruktivno skupščino.

Generalni sponzor srečanja je bil Dental Express, d.o.o. iz Zagreba. Izkazali so se kot izredno resni in odgovorni partner. Za tako profesionalni pristop se jim resnično zahvaljujemo. Delo z njimi je ves čas potekalo po principu: rečeno – storjeno. Zato se sodelovanja z njimi veselimo tudi v prihodnosti.